Vroče valjanje mehanskih vložkov v jeklom
Vroče valjanje mehanskih vložkov je nekakšna metoda varjenja s trdno fazo, ki je rezultat skupnega gravitacijskega delovanja med velikim številom atomov na površini dveh kovinskih teles. Ogrevanje z visoko temperaturo ima jeklo rezila in nož z nizko ogljikovo jeklo dobro plastičnost, tako da se obe kovinski telesi lahko zbližata pod delovanjem zunanjih sil, atomi kontaktne površinske kovine so blizu interakcijskega potenciala med atomi, ki so nizki, lahko izmenjajo elektrone drug drugega, ustvarijo privlačno razdaljo; Površina pred vezavo je v ločenem stanju, elektronska struktura na površini pa je lokalizirana, elektronska struktura po vezavi pa se dekolizira, da se izmenja med seboj. Zato bi morala energija, uporabljena za doseganje vezave, sestavljena iz dveh delov, eden je interatomska vezavna energija, da se površinski atomi približa gravitacijskemu delovanju, druga pa aktivacijska energija za obnovo površinske valenčne elektrone na delokalizacijo. Oksidna plast na kovinski površini močno ovira vezavo trdne faze, zato je odstranjevanje oksidne plasti na površini kovinske vezi in zaščita sveže čiste površine ključ do trdne vezave. V varilnem toku ima Borax vlogo zaščite proti oksidaciji, medtem ko natrijev fluorid v glavnem aktivira atome železa površinskega stanja z zmanjšanjem reakcije. V procesu ne oksidacije, ki se valja brez spajkanja, plastična deformacija poveča količino usmerjene deformacije na kontaktni površini, razbije preostali oksidni film, ki omogoča zagotavljanje čiste kontaktne površine, trenje med vmesniki pa zagotavlja tudi energijsko energijo toplotne aktivacije površine.
Večina atomov na obeh straneh kontaktne površine je razporejena v različnih kristalnih smereh, tako da ravnotežne razdalje med atomi ni mogoče doseči, ko se oblikuje gravitacijska sila. Teoretični izračun kaže, da je v tem primeru kovinske atome težko razpršiti drug drugega v postopku valjanja, intersticijski atomi, kot so ogljikovi atomi, pa so glavni, ki so v tem procesu sposobni toplotne difuzije [10]. Lahko rečemo, da čeprav veliko število atomske difuzije pripomore k izboljšanju trdnosti vezi, ni nujen pogoj za zgodnjo fazo trdne vezi. Vendar pa lahko med postopkom žarjenja po vročem valjanju lahko rekristalizacija v istem zrnu naredi veliko število vmesnikov in omogoči tudi medsebojno difuzijo atomov, veliko število atomov pa je najmočnejše po nastavitvi na ravnotežno mednaterodno silo vezave.
Sposobnost austenitne homogenizacije in plastične deformacije jekla rezila in telesa rezalnika sta določena s temperaturo segrevanja vročega valjanja. Nedvomno povečanje temperature ogrevanja in povečanje deformacije stiskanja in valjanja koristi za trdno fazno varjenje površine. Vendar pa previsoka temperatura in preveliko zmanjšanje ne bosta le povzročila poškodb mikrostrukture (zlasti rezila jeklenega stroja z visoko zlitino), ampak tudi pretirano povečala porabo energije in izgubo moči valjanja. Ko se vroče valjanje segreva samo enkrat, moč, ki jo porabita previsoka temperatura ogrevanja in prevelika valjanja, ne bo sorazmerna z izboljšanjem trdnosti varjenja. Zato strog nadzor zgornje temperaturne meje in razumna izbira vsakega zmanjšanja zvitka niso le zahteve za pridobivanje odlične mikrostrukture, temveč tudi potrebe po zmanjšanju porabe energije in moči. Poleg tega se železni prah v spajkanju uporablja predvsem za polnjenje konkave kontaktne površine, njegova tališča pa je višja od jekla Q235, veliko višja od ročnega jekla, če je debelina prevelika, mora pritisk na železni prah porabiti tudi več stiskanja. Dejanska proizvodnja kaže, da prekomerni tok poveča vključitev žlindre in poroznost, strižna moč zvara pa lahko doseže le 150 ~ 200 MPa.

